Za narodov blogor

Danes sem odigral devet lukenj v Arboretumu. Šlo mi je zelo dobro. Igral sem osem udarcev (43) nad parom (35). Na šesti (par 3, 117 m) in sedmi luknji (par 4, 318 m) sem naredil par, nakar mi je uspel birdie na deveti (par 4, 316 m). Moj prvi birdie! Petnajst mesecev sem čakal na to! In kolikokrat sem že bil čisto blizu! Žal sem igral sam in tega ni nihče videl razen mene.

Fotografija je simbolična.

Ko rata birdie — vsaj prvi —, se zdi vse tako preprosto. S teeja sem udaril nič več kot soliden drive. Žogica je morala leteti malo manj kot dvesto metrov. Obležala je tik pred makadamsko cesto, ki seka devetko, kakšnih 130 metrov od roba greena. Načeloma bi na tej razdalji moral uporabili železo 7, vendar sem se glede na svoje zmožnosti odločil za šestico. Raje sem tvegal predolgo žogo, ki bi še vedno končala na greenu, kot pa prekratko, ki bi končala v ribniku. Pin je namreč le kakšna dva metra od sprednjega roba greena — in morda pet metrov od brega ribnika —, za luknjo pa je greena še kakšnih petindvajset metrov.

Udarec mi je uspel. Žogica je pristala dva metra levo za luknjo in se odbila še kak meter naprej. (Hvala bogu, da so bili greeni mehki.) Vse, kar sem rabil za birdie, je bil dober putt. Niti boljši golfisti od mene ne zadenejo vedno luknje s treh metrov, ampak tokrat mi je uspelo. Ne prvič. Že nekajkrat sem zadel tudi z večje razdalje (tako kot sem tudi velikokrat zgrešil od bolj blizu).

Ampak v čem je potem skrivnost birdieja? Oh, nič takega. Rabiš samo tri (ali štiri) odlične udarce zaporedoma, na isti luknji. To je vse. In ko ti to enkrat uspe, ti ni jasno, zakaj se to dogaja tako redko.

Kakorkoli: na mojo golfersko moralo je današnja igra delovala zelo pozitivno.

Danes sem pisal kolumno za Dnevnik. Seveda sem se lotil famoznega finskega dokumentarca, ki Janšo obtožuje podkupljivosti. Kolumno bom ponatisnil v nedeljo ali ponedeljek, za začetek pa naj objavim le odlomek, ki sem ga zaradi prekoračitve dolžine moral odrezati. Ker gre za temo, ki ni direktno povezana z oklepniki, sem odstavek z lahkim srcem odrezal, mi pa povedano zelo leži na duši. Pravzaprav sem ga odrezal že drugič, prejšnji teden namreč tudi ni pasal v kolumno!

Že kak teden nazaj sem v tako imenovani kazemati naletel na instalacijo, ki je z ukrivljeno žico prikazovala stilizirano silhueto skupine ljudi. Tudi prav, sem si mislil in odvlekel Oskarja stran — pa ne zato, ker bi bi mislil, da mu bo ta umetnost škodila, ampak zato, ker sem se zbal, da bo vse skupaj podrl.

Danes pa sem šel najprej mimo kipa — no, skulpture —, sestavljenega iz železne mreže, skozi katero so bile vstavljene lesene klade. Zakaj je ta grad vedno poln konceptualistične umetnosti, sem pomislil? (Oh, kje so že tisti časi, ko je v grajskih ječah — kot se zgoraj omenjenim prostorom po domače reče — Peter Greenaway razstavljal nekakšne konceptualne kovčke!)

Potem pa sem na grajski ploščadi zagledal tole:

Se opravičujem za to modrino, svetloba je bila že bolj šibka.

Skozi odprtino, vidno na drugi fotografiji, so ven in not hodili tipčki iz Roga ali z Metelkove. V notranjosti je nekaj brnelo ali šumelo, zunaj pa so na kanto lepili srebrn trak ali folijo. Kaj naj bi to predstavljalo? Odgovor je bil na dlani:

Whatever. Ali po slovensko: kdorkoli, karkoli, kjerkoli.

Včeraj je bil velik dan — no, vsaj veliko jutro. Ob pol devetih sva z Nino pripeljala Oskarja v vrtec. Njegov prvi dan. V tem smislu nisem tako sentimentalen, da bi mi bilo hudo, razumem pa svojo mamo, ki je rekla, da je imela zaradi tega že cel teden cmok v grlu, kot da bi šel revček dvaindvajsetmesečni s trebuhom za kruhom od hiše. Ampak čisto vseeno mi pa tudi ni bilo. Iz vrtca sem šel z mešanico nelagodja in ponosa.

Potem pa sem šel v pisarno.

Volitve običajno zame niso razlog za slabo voljo. Politiki ne pripisujem takega pomena, da bi si gnal k srcu katerokoli od treh možnosti, na katere sem obsojen: da se lahko odločim kvečjemu za najmanj slabo izbiro; da se volilni pravici začasno odpovem; ali pa da nazadnje zmagajo tisti, ki jih nisem volil. To se dá preživeti. Toda letos postajam zelo slabe volje. Politika je dosegla tako nizko stopnjo, da je začela name negativno vplivati, pa če se od nje še tako nonšalantno odvračam.

Sinoči sem bil na koncertu Ennia Morriconeja v Križankah. Maestro je dirigiral orkestru Roma Sinfonietta in zboru Nuovo coro lirico sinfonico romano. Avditorij je bil poln do zadnjega. Tole mi je uspelo fotografirati. Težil ni nihče, hostes sploh nisem opazil.

Začeli so z nefilmsko, konkretno sakralno glasbo — kantato Vuoto d’anima piena, ki jo je Morricone napisal za tisočletnico katedrale v Sarsini. Nisem bil navdušen. Najprej malo Orffa, potem malo Goreckija, pa še malo Ligetyja. Je pa bilo nekaj vokalnih delov, ki so mi bili všeč. Premiera v Sarsini je bila ta ponedeljek.

V drugem delu pa so igrali (in peli) soundtracke iz filmov Bilo je nekoč v Ameriki, Žrtve vojne, Misijon, Cinema Paradiso, Zveži me! in Malena. Ni bil ravno the best of, izbral je v glavnem romantične, ne vedno najbolj znane teme. Za bis pa so zaigrali komad Here’s to you (Nicola and Bart), a.k.a. The Ballad of Sacco and Vanzetti. Celo življenje sem mislil, da je to komad od Joan Baez, pa ni, je Morriconejev, ona ga je samo pela v filmu Sacco in Vanzetti. To je bilo za konec ravno prav.

Na lestvici stopnje vernosti, ki jo je sestavil Richard Dawkins v knjigi Bog kot zabloda, bi se sam uvrstil na šesto od sedmih stopničk, seveda na ateistični strani: “Tega ne morem zatrdno vedeti, vendar menim, da je bog le malo verjeten, in živim v skladu z domnevo, da ga ni.” Tako kot avtor pa tudi mislim, da ateisti niso dolžni dokazovati, da boga ni. Dokazno breme je na strani tistih, ki verjamejo. S prepričljivimi dokazi pa nam ni postregel še nihče od Akvinskega in Pascala pa vse do današnjih teologov.

Memoarski fragment o “ubogih hudičih” sem z drugimi besedami in pod kdo ve kakšnim naslovom objavil že v Teleksu ob dvajsetletnici sovjetske okupacije Češkoslovaške. Razlogov, da to zgodbo opisujem in objavljam znova, je več. Prvič je dobra štorija, četudi sem do nje nostalgično neobjektiven; drugič sem bil leta 1988 premlad (pa tudi premalo časa je minilo od dogodka), da bi iz takega pisanja ne vem kaj ratalo; tretjič pa se danes le še malokdo spomni Aleksandra Dubčka, ciganskih postojank z medvedi v Liki in določenih avtomobilskih modelov — kaj šele vsega skupaj v isti sapi.

Mesec dni pred volitvami se širijo špekulacije o morebitni zmagi SDS in o še bolj morebitni potezi predsednika države. Če bi največ glasov dobila SDS, Türk morda ne bi podelil mandata za sestavo vlade Janši — ob predpostavki, da bosta NSi in SLS iztržili tako malo glasov, da relativni zmagovalec ne bi mogel sestaviti koalicije —, temveč Pahorju, predsedniku drugouvrščene SD, ki pa bi jo z LDS in Zaresom lahko.

Te špekulacije ne izvirajo samo iz razmišljanja o praktično ali vsaj teoretično možnih hipotezah, temveč tudi iz predvolilnih fantazem in strahov levice. Zlasti SD. Njihova samozavest se je začela krhati, zato zdaj razmišljajo o alternativnih možnostih — kako zmagati brez zmage.

Krajevno ime so Moravske Toplice. Turističnim strategom in podobnim modrijanom se je to z leti očitno zazdelo preveč kmečko, zato so kompleks preimenovali v Terme 3000. Kaj hudiča naj bi ta številka simbolizirala? In ali bi od slovenskega lastnika, ki se imenuje Sava Hotels and Resorts, lahko pričakovali kaj drugega? A to še ni vse! V nekaterih primerih se tam pojavlja tudi blagovna znamka Panonske terme, ki pa mi je kot povprečno pozornemu turistu ni uspelo razvozlati (in se mi je tudi ni ljubilo). Zakaj za nameček forsirajo še to splošno, nikjeršnje, geografsko, geološko ime? Kolikor vemo, je — danes, v Sloveniji — tam Prekmurje, mar ne?

Velikanska večina turistov, ki prihajajo recimo v Bad Kleinkirchheim, Ischgl, Châteauneuf-du-Pape, Villeneuve-lès-Avignon — da madžarskih ali finskih destinacij niti ne omenjam — ne zna pravilno izgovoriti krajevnega imena v lokalnem jeziku prav nič bolje, kot bi znali izgovoriti Moravske toplice. Toda nikjer razen v Sloveniji jim ne pride na misel, da bi se tržili pod izmišljenim imenom — in to po možnosti z absurdno cifro kot dodano vrednostjo — ne pa pod toponimom. Če kliknete na internetni strani na kje smo, najdete samo še Terme 3000. Moravske Toplice so tako rekoč izbrisane z zemljevida in obstajajo samo še kot poštni naslov.

Ampak to samo mimogrede.